Malleus Maleficarum

Za vse preganjanje čarovnic ter za številne procese, ki so čarovnice na koncu obsodile, je bila glavni krivec knjiga Kladivo čarovnic ali Čarovniško kladivo, ki se drugače imenuje  tudi Gorjača čarovnic, po latinsko Malleus maleficarum.

Podlaga za nastanek knjige je bila Čarovniška bula iz leta 1484, ki jo je izdal papež Inocenc VIII. in v kateri je izrecno obsodil častilce hudiča, ki so v svojem obredju žrtvovali dojenčke. Vladarji so tako morali papeževo obsodbo čarovništva vnesti v kazenske zakone svojih dežel. Avstrijski cesar Karel V. je tako leta 1532 v Constitutio Criminalis Carolina k verskim deliktom, to so herezija – verski nauk, ki se loči od uradne dogme, shizma – razkola, to je cepitve vere in apostazije – odpadništva od krščanske vere, dodal še magijo (čarovništvo), ki se je pri nas imenovano coprništvo.

Procesi, ki so se začeli po sprejetju teh zakonov, so imeli med prebivalstvom poleg kaznovanja tudi  zastraševalno vlogo, saj so jih prirejali zlasti v krajih, kjer so se tlačani začeli upirati, to je puntati. Poleg babic, ki so pomagale pri porodu, so bile osumljene čarovništva tudi druge ženske, včasih še kakšen moški. Vse so začeli sistematično preganjati s prav določenim procesnim redom.

Predstava o čarovništvu je bila ob tem sestavljena iz petih elementov: pakt s hudičem, spolni odnos s hudičem, letanje po zraku, udeleževanje sabata in škodljivo čaranje. Sabat, ki je potekal na visokih vrhovih, je bil predstavljen kot satanska orgija. To je osrednja predstava evropske demonologije. Ta je predstavljen kot satanski kult, pri katerem se čarovnice sestajajo s hudičem.

Za to verovanje so bili odlični  vrhovi, ki so bili po eni strani dovolj oddaljeni in na obljudenih območjih, da so služili svojemu namenu. Pri nas so to bili Klek, Donačka gora in Slivnica. Sodobnik čarovniških procesov, Janez Vajkard Valvazor (1641 – 1693), jih pogosto omenja.

V kraj, kjer naj bi priredili čarovniški proces, je prišla komisija iz Ljubljane, ki se je nastanila v bližnjem gradu, še pred prihodom pa razglasila »teden milosti«. To je pomenilo, da so imeli prebivalci mesec dni časa, da premislijo in potem v tem »tednu milosti« pridejo h komisiji, ter povedo svoje ali sosedove grehe čarovništva. Ob tem jim je bilo obljubljeno bolj milostno kaznovanje. Lahko si je misliti, kako je to vplivalo na prebivalce tega kraja: vsak prezgodnji porod, mrtvorojeno ali kakorkoli prizadeto dete je bilo lahko razglašeno za posledico čarovnije in podobno. Komisija je na tak način kmalu imela dovolj imen osumljencev za proces.  Ta proces je izvajal krvni sodnik, ki je bil obenem tudi tožnik. V kraj je prišel skupaj z rabljem in njegovim pomočnikom. Rabelj je po prijetju, osumljeni čarovnici, najprej ostrigel lase in vse dlake, jo oblekel v grobo konopljeno srajco, da si ne bi mogla pomagati »z različnimi amuleti« ter jo  podrobno pregledal. Ta pregled je bil namenjen temu, da se na telesu osumljene odkrijejo morebitna “skrivna znamenja”.

Drugače je bilo v ospredju vedno priznanje, pri čemer so bila vprašanja povsem sugestivna. Preiskovalni sodnik je osumljenko vprašal 35 reči, vendar je že prvo vprašanje zadoščalo, če ni našel ničesar drugega. Vprašanje se je glasilo: »Veruješ v čarovnice?« Če je zaslišanka odgovorila, da veruje, je bil to lahko dokaz, da je izvedena v čarovniških rečeh. Če je odgovorila z ne, so jo lahko obsodili, da je zagrešila krivoverstvo. Ob tem je  bilo potrebno mučenje. Pri tem naj bi osumljena ženska povedala tudi za svoje »sostorilke«.

Za mučenje je bilo predvidenih več stopenj, začeli so z lažjimi in nadaljevali s hujšimi. Prva stopnja je bilo stiskanje palcev in bičanje, druga zvezovanje čez razrezano kožo in privijanje nog s španskim škornjem, tretja stopnja pa raztegovanje vseh vrst in čarovniški stol, opremljen s konicami na sedalu.

Pri mučenju so se lahko sklicevali tudi na božjo sodbo: obdolženki so zvezali roke in noge in jo vrgli v vodo. Če se je potopila, je bila čarovnica, če je ostala na površini, pa so to lahko jemali kot dokaz, da voda zavrača krst, tako, da je bila kriva v obeh primerih. Če osumljenka nikakor ni priznala, je ponavadi stopnjevanemu mučenju podlegla. V nasprotnem primeru so jo  javno zažgali na grmadi, da je bil učinek zastraševanja čim večji. Povsem nevedno ljudstvo je bilo pogosto naklonjeno tem procesom, saj so čarovnice lahko krivili tudi za slabe letine in druge neštevilne tegobe. Izobraženi Valvazor pa je že podvomil, saj je zapisal, da se mu zdi čudno, da bi »bedno bitje, ki se polomljenih udov dviga ob kolu, ko ga duše in nato požro plameni, res moglo narediti toliko zla«.

Na Slovenskem je bilo drugače zaradi čarovništva sežganih najmanj 265 oseb, zelo verjetno pa tudi nadaljnjih 131 oseb, ki so bile sojene, a je izid procesov neznan. V zaporih je mučenjem podleglo 41 oseb.

Preganjanje čarovnic je prepovedala šele cesarica Marija Terezija, dokončno pa je bilo čarovništvo ukinjeno leta 1787 z zakonom njenega sina cesarja Jožefa II. Pet let prej so v švicarskem kantonu Glarus sežgali zadnjo čarovnico. S tem so se seveda končali tudi preganjanje in procesi, pa tudi eno najbolj mračnih obdobij v zgodovini katoliške cerkve, ki je prebivalstvu prineslo neizmerno gorje.

Povzeto po knjigi UNIČENJE MODRIH ŽENSK, avtorja Gunnarja Heinsohna in Otta Steigerja, po tekstu iz članka 1784 Slivnica – Kladivo čarovnic ter wikipediji.

Če ste zamudili drugi del članka, si ga lahko preberete tukaj.

Zapisala: Uršula Zakrajšek

Izkoristi novembrsko akcijo

Orakeljske karte Rozeta: 32 €

Poštnina: 3 €

Skupaj: 35 €

Brezplačno 20 minutno Tarot svetovanje.

Po izvedenem naročilu prejmete podatke za plačilo preko trr-ja. Svetovanje se izvede po prejemu plačila.

Novembrska akcija

Ob naročilu Orakeljskih kart Rozeta dobite 20 minutni Tarot posvet brezplačno!