Večina ljudi misli, da se je najhujše preganjanje čarovnic vršilo v srednjem veku in da je to obdobje tisto, ki je najbolj preganjalo ženske. A temu ni tako, saj se je preganjanje začelo šele ob koncu srednjega veka, najhujše pa se je dogajalo v novem veku. V srednjem veku so čarovništvo bolj kot ne tolerirali, zelo redko pa so ga kaznovali. Tako je tiste, ki so bili tega obtoženi, doletelo le plačilo manjše globe ali milejša zaporna kazen. To se je močno spremenilo v 12. stoletju, saj se je Cerkev takrat znašla na prelomnici.
Glavno delo oziroma knjiga, ki je botrovala in utemeljila preganjanje čarovnic je bila knjiga Kladivo čarovnic ali Čarovniško kladivo, ki se drugače imenuje tudi Gorjača čarovnic, po latinsko Malleus maleficarum. Podlaga za nastanek knjige je bila Čarovniška bula iz leta 1484, ki jo je izdal papež Inocenc VIII. In v kateri je izrecno obsodil častilce hudiča, ki so v svojem obredju žrtvujejo dojenčke.
Kasneje pa je ta isti papež pooblastili dva nemška inkvizitorja Jakoba Sprengerja in Heinricha Kramerja, da najprej raziščeta čarovništvo v Nemčiji, potem pa zbereta in zapišeta, kar je znanega o najboljših metodah za spoznavanje čarovnic in sodno dokazovanje njihove hudobije. Tako je nastala za tisti čas izjemno vplivna knjiga Kladivo čarovnic, ki je opisovala tako lov na čarovnice, čarovništvo kot tudi čarovniške sodne procese. Knjigo so prvič natisnili leta 1487, do leta 1669 pa so natisnili kar 28 izdaj.
Ta knjiga je bila tako podlaga najhujšemu preganjanju žensk v zgodovini, ki je trajalo vse do 18. stoletja. Do takrat je bilo tako veliko število žensk, pa tudi moških, zaradi čarovništva utopljenih, sežganih, zadavljenih, obglavljenih, obešenih ali pa izmučenih do smrti, pa tudi kaznovanih s kaznimi, ki niso bile smrtne.
A ob tem se nam lahko porodi največje vprašanje in to je kaj je bil vzrok za tako množično preganjanje. Eden od vzrokov je bil zagotovo ta, da ko je Cerkev spoznala, da si nekaterih skupin krivovercev ne bo mogla nikakor podrediti, je najprej ustvarila rimskokatoliško sveto inkvizicijo z namenom, da identificira, preganja in odstrani heretike, predvsem katarce (Francija), kasneje pa se je osredotočila še na druge načine preganjanja.
Drugi razlog za preganjanje žensk, ki so jih označili za čarovnice, pa je bilo predvsem zatiranje nadzorovanja rojstev, kar je bil v poznem srednjem in zgodnjem novem veku, smrtni greh in najhujše hudodelstvo. In ta razlog je bil verjetno še močnejši kot prvi.
Zanimivo je namreč, da se knjiga Kladivo čarovnic osredotoča predvsem na osebe, ki jih imenuje »čarovnice – babice«. Sicer se najprej sprašuje o glavnih lastnostih žensk, nato se sprašuje o tem, katere ženske se bolj pogosto izkažejo kot čarovnice ali vraževerne, na koncu pa govori o samih babicah, ki po zlobi prekašajo vse druge.
Namen države v tistem času je bil, da povečajo število rojstev na način, da se zmanjšajo načini zaščite pred zanositvijo in število splavov, saj so lastniki zemlje – fevdalci potrebovali delovno silo. In pri tem jim ženske, ki so bile babice, zagotovo niso bile v pomoč. Babice so namreč pomagale ženskam pri porodih, vedele pa so veliko tudi o preprečevanju zanositve in prekinitvi nosečnosti. V ta namen so nabirale zdravilna zelišča, velikokrat pa so opravljale tudi splave.
Tako so te ženske – babice, ki so se imenovale tudi modre ženske, pomagale ženskam, ki zaradi različnih vzrokov niso želele ali mogle imeti veliko otrok (revščina, posilstva, nezaželjena nosečnost).
Zaščita pred zanositvijo je bila v antičnem svetu povsem normalna stvar in vse to znanje, ki so ga zdaj babice prenašale iz roda v rod, je izviralo že od tedaj.
Toda obdobje poznega srednjega in začetka novega veka je s papežem Inocenc VIII. prinesla korenito spremembo in je početje babic skrajno obsodila. Papež je tako zahteval, da se mora s temi ženskami – babicami – čarovnicami, strogo ravnati, da se izkorenini to zlo, čeprav je bil pravi razlog čisto politične in ne toliko moralne narave.
V času renesanse, so naslednji papeži Aleksander VI., Julij II. in Leon X. še potrdili, da je ta knjiga veljavna in tako se je nadaljevalo 200 let dolgo obdobje strahotnega mračnjaštva. Tako se je vrstilo inkvizicijsko preganjanje ter gorenje grmad po vsej zahodni Evropi, kjer je prevladovalo katoliška, pa tudi protestanska vera. Pravoslavje, judaizem in islam čarovništva niso nikoli preganjali.
Znanje modrih žensk je bilo tako uničeno, ob tem pa se je tako močno povečevalo število rojstev, da je v naslednjih stoletjih moralo mnogo ljudi celo zapustiti zahodno Evropo (tudi iz naših krajev), saj se vseh prebivalcev ni dalo prehraniti. Tako so izseljenci iz Evrope prinesli preganjanje čarovnic tudi čez lužo, to je v kolonije Severne Amerike.
V 18. stoletju je končno napočilo obdobje razsvetljenstva, ki je podpiralo razum in znanosti. Takrat je bil postavljen temelj novi, empirični generaciji, ki je hotela z opazovanjem na praktičnih primerih raziskati, kako delujeta narava in svet okoli nas, namesto da bi si zatiskala oči pred resnico in se zatekala k vraževerju. Zdaj se je zadeva obrnila in kar naenkrat so ljudje začeli drugače gledati na ljudi, ki so še vedno preganjali čarovnice in verjeli v čarovništvo. Poleg tega je razsvetljenstvo napovedalo bolj proti mučenju, saj je bilo izrazito nenaklonjeno takemu kaznovanju. Med vladavino Georga II. je Zakon o čarovništvu iz leta 1735 tako Britancem izrecno prepovedal kogarkoli obtožiti čarovniških sposobnosti ali zlonamernega delovanja.
Druge države so sledile novi zakonski praksi, ki je naposled le napovedala konec dvema stoletjema nerazumljivega preganjanja in mučenja žensk, pa tudi moških. Toda še leta 1836 so po preizkušnji, zapisani v Kladivu čarovnic, na polotoku Heli pri Gdansku utopili neko žensko in jo razglasili za čarovnico.
Drugače naj bi med brutalnimi čarovniškimi procesi obtožili in usmrtili skoraj 70 tisoč ljudi, čeprav so jih uradno popisali le 12 tisoč.
Tudi danes lov na čarovnice ni povsem izginil. V nekaterih delih sveta, je prisoten še danes. Tako na nekaterih področjih Afrike, Indije, pa tudi Savdske Arabije še vedno obstaja aktivna zakonodaja o pregonu čarovništva, ki v primeru polnopravne obsodbe predvideva smrtno kazen.
Včasih me zato skrbi dejstvo, da se tudi danes nekateri vračajo k nerazumljenemu prepričevanju, da ženske nimajo pravico odločati o svojem telesu. Osebno sem proti splavu, menim pa, da je treba ženskam pustiti pravico, da se same odločajo o tem ali bodo otroka obdržale ali ne. Po mojem mnenju si ženska ob takem dejanju res naprti veliko slabe karme in je zato za vsako žensko, ki se znajde pred takim izzivom, potreben res velik premislek. A glede na to, da smo ljudje na različnih stopnjah duhovnega razvoja in da v razvoju napredujemo skozi učenje, se nekateri preko tega učijo. Lahko jim povemo, da to ni dobro, a vprašanje je če bodo to razumeli in sprejeli. Nekaj pričakovati od nekoga ali zahtevati na silo, da se upošteva volja samo določene skupine ljudi, pa je po moje brezplodno početje. To je tako kot pri otroku, ki mu dopoveduješ zakaj je nekaj dobro in zakaj ne. Nekateri te bo upošteval drugi pač ne. Ta drugi se bo moral naučiti preko izkušenj, ki mu jih bo prineslo življenje. In tako je tudi tukaj. Moj nasvet vsem mladim ženskam, ki ste v rodnem obdobju je, da se raje zaščitite, da preprečite nezaželeno nosečnost, ker če se zgodi boste postavljene pred eno najtežjih odločitev v svojem življenju. Zagotovo vam bo prinesla veliko neprespanih noči in nemirnih dni in zakaj bi se temu izpostavljale.
Sama upam, da bodo te pravice za ženske ostale, to je namreč za človeštvo res velika civilizacijska pridobitev. Tako naj se samo spominjamo preteklosti, a nikoli ne občutimo nerazumljeno odsotnost razuma ali celo norosti, ki je zaznamovala čas lova na čarovnice.
Povzeto po knjigi UNIČENJE MODRIH ŽENSK, avtorja Gunnarja Heinsohna in Otta Steigerja ter wikipediji.
Če ste zamudili prvi del članka, si ga lahko preberete tukaj.
