Ko se vprašamo kaj je Tarot, seveda najprej pomislimo na prerokovanje oziroma vedeževanje iz kart. Vendar je Tarot veliko več od tega. V prvi meri je umetnost polaganja kart, je pa tudi simboličen zemljevid zavesti in starodavna modrost, ki preko številnih podob in simbolov razkriva ustvarjalne zamisli in stanja zavesti, zabeležene v vseh kulturah.
Že sama beseda tarot je neke vrste uganka, pomenila pa naj bi marsikaj: zgodovinarji, ki so iskali njen pomen, so razlago iskali prav v besedi sami.
Nekateri so menili, da izhaja iz starodavne egipčanske besede ta-rosh, ki pomeni kraljevo pot, drugi pa pravijo, da gre za anagram latinske besede rota, ki pomeni kolo (karte namreč simbolizirajo življenjski krog od rojstva do smrti). Nekateri celo menijo, da se tarot povezuje s hebrejsko besedo, ki označuje zakon, to je Tora – torah, kar tudi pomeni, da bi bile te karte lahko povezane s mističnim sistemom kabale, vendar je to malo verjetno. Kabala namreč izhaja iz Španije, to je dežele, ki tarota ni nikdar poznala. Preko Egipta bi bil lahko tarot povezan tudi z egipčanskim bogom magije in modrosti, to je Thothom. Lahko bi izhajal tudi iz madžarske besede TAR, kar pomeni paket kart. Sama beseda Tar pa izvira iz sanskrta – taru.
Razlag iz kje naj bi izhajal Tarot je res veliko in vse so bolj ali manj verjetne.
Prve igralne karte za zabavo naj bi uporabljali že na Kitajskem in v Koreji v 11. stoletju, povezujejo pa jih tudi z Indijo. Tisti, ki so karte oblikovali, so se najbrž zgledovali po papirnatem denarju, ki ga je uvajala Dinastija T ang (618-908 n.š.). V kitajskem slovarju Ching-ce-tung je navedba, da so igralne karte izumili 1120 in da naj bi jih za zabavo uporabljale cesarjeve priležnice.
Karte bi sicer lahko prišle tudi iz Indije. Ardhanarishvara, indijsko božanstvo s štirimi rokami, dvospolno bitje, v katerem je desna polovica boga Šive združena z levo stranjo Parvati, včasih slikajo s kozarcem, žezlom, mečem in prstanom na roki.
Ardhanarishvara
Tudi opičji bog Hanuman je na svojih podobah večkrat obkrožen z enakimi simboli, ki so podobne štirim barvam v zbirki kart za tarot: to so čaše, meči, palice in kovanci. Vendar zgodovinski viri ne poročajo ne o starosti simbolov, ne o njihovih upodobitvah na indijskih igralnih kartah, ki so pa okrogle in niso podobne evropskim.
Hanuman
Lahko bi se štiri barve nanašale na 4 hindujske kaste, kar bi pomenilo:
ČAŠE: duhovniki ali brahmani
MEČI: vojskovodje ali kšatriji
DISKI, KOVANCI: trgovci ali vaišiji
PALICE: služabniki ali sudre
Okultisti v 18. stoletju so bili zelo naklonjeni teoriji, ki pravi, da Tarot da izvira iz Egipta, saj so tudi druge največje magijske skrivnosti izvirale iz Egipta, kar je bilo od 900 pa do 1100 n. š. znano že od začetka islamskega cesarstva. Celo beseda alkimija izvira iz arabščine, označuje pa umetnost Kheme ali Egipta.
V resnici je izvor teh kart neznanka. V Evropi se je Tarot pojavil v 14. stoletju, razširil pa v 15. stoletju, z izumom tiska. Bil je povezan z gnostiki in gnosticizmom, kar ga je tudi naredilo takega, kot je danes. Sama beseda gnostik drugače izhaja iz grščine in pomeni čarovnika ali čarovnico, človeka, ki ve, modreca ali posvečenega.
V 2. stoletju n. š. je središče gnostičnih naukov postala Aleksandrija, kjer je cvetelo koptsko krščanstvo in simboli iz tega časa so zašli tudi v karte. Pripadniki gnostičnih sekt pa so se imenovali katari, albižani in bogomili, posebno mesto pa so imeli pripadniki kraljevskega rodu – tempeljski vitezi. Gnosticizem je uporabljal indijske, perzijske, egipčanske magijske nauke in jih povezal z grško filozofijo in hebrejskimi kabalističnimi verovanji. Iz tega mešanja so se razvile okultne znanosti zahoda; alkimija, astrologija in tudi simboli tarota.
V 15. stoletju se je zelo povečalo povpraševanje po kartah in tudi preglasilo nasprotovanje cerkve. Obrt izdelovanja kart je cvetela v italijanskih, francoskih, nemških in belgijskih mestih. Prvič naj bi se v Italiji v 14. stol. pojavila kombinacija obeh kompletov – tako 22 slik, ki sestavljajo veliko arkano kot 56 slik male arkane. S temi 78 kartami so igrali igro – tarrocchi. Z njimi pa so tudi vedeževali.
Leta 1781 je francoski okultist Antoine Court de Gebeli predložil teorijo, po kateri naj bi romski tarot izšel iz egipčanske knjige o magijski modrosti, ki naj bi jo Romi obdržali po izgonu iz Egipta. Angleška beseda gypsy, Rom, je okrajšava za Egyptian, Egipčan. Danes je grobnica cerkve Les Santes Maries de la Mer v pokrajini Camargue v južni Franciji rezervirana izključno za Rome; vsebuje posmrtne ostanke svete Sare iz Egipta. Lahko pa se za to sveto Saro skriva Sarapis, egipčanska boginja smrti. (V Franciji hranijo Sarino relikvijo na starodavnem oltarju, posvečenem perzijskemu bogu sonca Mithrasu – Mitra).
Francoski član reda rožnih križarjev Eliphas Levi je v 18. stoletju odkril povezave med kartami Velike arkane in 22 črkami hebrejske abecede. Povezal je tudi osnovne elemente vode, zraka ognja in zemlje z barvami kart. Tako so karte začeli povezovati tudi z drevesom življenja in kabalo.
V istem času se je pojavila tudi skrivna družba z imenom Zlata zora, ki so jo ustanovili Wynn Westcott, S. L. Macgregor Mathers in Dr. William K. Woodman. Bili so pod vplivom magijskega kabalizma Eliphasa Levija in egipčanskih rožnokrižarskih obredov, značilnih za 17. in 18. stoletje. Njihov namen je bil, da dosežejo magične moči in mistično razsvetljenje. V svojih naukih so uporabljali Drevo življenja kot glavni simbol in ta simbol je temeljil na KABALI.
Knjiga A. R. Luriejeve Thi Mind Of a Mnemonist je predstavila teorijo, da naj bi bil Tarot spominsko orodje menihov – vizualni kartotečni sistem , ki je služil za pomnenje zapiskov v skriptah.
Ian Macfarlaine Smith pa v članku v reviji Astrology (let 51., št. 2, poletje 1977) pravi , da bi izvor Tarota lahko iskali v ozvezdjih, na primer norec (ozvezdje Orion), čarovnik (ozvezdje Kača), in obešenec (ozvezdje Herkul), kar Tarot spet poveže z astrologijo.
Tako lahko v tarotu najdemo ogromno simbolike, spletene iz najrazličnejših ved. V njej se prepletajo tako verski simboli od starih politeističnih ver Egipta, Perzije, Indije in Grčije pa vse do monoteističnega krščanstva, pa astrologije in kabale – srednjeveške filozofije španskega židovstva.
Zapisala: Uršula Zakrajšek
