Človeka so sanje že od nekdaj  zanimale. O njih so pisali in razglabljali, znanje o tem  pa se je sčasoma izgubilo. Toda zanimanje za sanje ni nikoli prenehalo. Prvi pisani zakoniki o človekovem življenju kažejo, da so imele sanje že od nekdaj prav poseben vpliv in moč za ljudi.

Egipčani so verjeli, da so sanje sporočila bogov. Leta 1300 let pr. n. št. so tako izdelali prvo sanjsko knjigo z več kot 200 razlagami sporočil, ki naj bi prišle od bogov. Boga sanj so imenovali Bes. V svojih razlagah so zagovarjali teorijo nasprotij, kar je pomenilo, da če si npr. sanjal o smrti, je bilo to znamenje dolgega življenja.

Kitajci so že v 12. stoletju pr. n. št. poznali simboliko sanj in so jo tudi uporabljali v svojih razlagah. Menili so, da sanje prinašajo bogovi ter slabi in dobri duhovi.

Kaldejci, ki so v 1. tisočletju pr. n. št. že ustanavljali majhne države na jugozahodu Babilona, so bili prvi, ki so skušali sanje tudi razložiti. Bili so vešči razlagalci sanj in verjetno so zato kasneje vse razlagalce sanj iz babilonskega področja imenovali Kaldejci. Tako so na primer tudi svetopisemskega preroka Danijela zamenjali za Kaldejca, ko je uspešno razložil sanje Nebukadnezarju, kralju Babilona. Razložil mu je sanje, ki se jih kralj sploh ni spomnil.

Prerok Danijel je bil Jud, ki je živel na dvoru kralja Nabukadnezarja in s svojo modrostjo pridobil velik ugled na dvoru. Drug znan razlagalec sanj, ki je bil tudi Jud, pa je Jožef, Jakobov sin, katerega je faraon rešil iz ječe, da bi mu razložil njegove sanje. To so bile sanje o sedmih, lepih, rejenih kravah in sedem shujšanih, odurnih kravah. Jožef je faraonu razložil, da lepe krave pomenijo dobra, plodna leta za Egipt, shujšane pa slaba, saj bo v deželi pomankanje in lakota. Jožef je faraonu tudi povedal, da naj shranjuje pridelek v dobrih letih, da v sedmih slabih ne bo pomanjkanja. Faraon ga je v svoji modrosti poslušal in ga postavil za nadzornika. Jožef je tako v prvih sedmih letih pobiral petino pridelka in ga shranjeval v kašče. Na tak način so se prebivalci Egipta v naslednjih težkih sedmih letih izognili pomankanju in lakoti, ki bi bila izjemno huda, če faraon ne bi poslušal Jožefa in njegove razlage sanj.

Tudi Asirci so pisali svoje sanjske knjige.  Asirski kralja Asurbanipal, ki je živel  v drugi polovici 7. stoletja  pr. n. št., je imel v svoji knjižnici v mestu Ninive veliko knjig, povezanih s sanjami.  Imel je celo osebno sanjsko knjig, ki naj bi bila eden glavnih virov za Grka Artemidorusa, ki je znan po te, da je napisal najznamenitejšo sanjsko knjigo antičnega sveta.

Grki so želeli sanje razlagati na razumski način in so zato uporabili egipčanske, asirske, židovske (stara zaveza), babilonske in perzijske teorije o sanjah. Ugotovili so, da si je vsaka kultura po svoje razlagala sanjske simbole (npr. kača je lahko pomenila bolezen in sovraštvo, lahko angelsko zaščito, lahko dvig kundalinija, dvakrat večji dobiček ali pa razrešitev spora).

Kot drugi, so tudi Grki verjeli, da sanje prihajajo od Boga, poleg tega pa so menili, da sanje odkrivajo človekovo pravo narave. Znane sanje sta pri Grkih zapisovala Homer in Herodot.

Indijanci in pripadniki drugih starih kultur so sanjam dajali večji pomen, kot pa dogajanju v realnosti. Verjeli so, da je sanje povezane z onostranstvom in da preko njih ljudje pridobivajo sporočila duhov preminulih sorodnikov ali pa božanskih bitij. Tako so menili, da duhovi sorodnikov in druga bitja, preko sanj ljudi učijo globokih življenjskih modrosti in jim predajajo pomembna sporočila. Sanje so si vedno skušali zapomniti, želeli pa so se tudi spustiti v najgloblje plasti njihove sporočilne vsebine. Poznali so veliko načinov, da so to dosegli, na primer ameriški Indijanci so prav v ta namen izdelovali lovilce sanj.

Lovilec sanj je ročno izdelan talisman (predmet za zaščito) iz obroča iz vrbovih šib, v katerega je vpletena mreža, okrašena s perjem, barvnimi perlami, zvončki, biseri, pa tudi drugimi okrasnimi predmeti. Je eden najstarejših simbolov za lažje spominjanje in razlago sanj, ki se uporablja za zadrževanje pozitivnih energij. Lahko se  obesi nad posteljo, ob okno v spalnici,  nad hišni prag ali pa v avtomobil.

Nekateri verjamejo, da se v mrežo lovilca sanj ujamejo številne sanje, tako lepe kot težke. Lovilec sanj zadrži more, težke in neprijetne sanje, ki se zjutraj izgubijo, sanjavec pa si zapomni samo prijetne in vzpodbudne sanje. V njem se zadržujejo tudi vse dobre ideje, cilji, želje ter prijetni spomini, pa tudi izkušnje in znanje, ki po perescih počasi pronicajo do osebe, ki sanja.

Legenda, povezana z lovilcem sanj pravi, da  je nekoč Iktomi, veliki učitelj, pletel mrežo. Med delom se je prikazal staremu vraču iz plemena Lakota in ga ogovoril v svetem jeziku. Pripovedoval mu je o številnih kozmičnih energijah, ki delujejo v vseh življenjskih obdobjih in nas spremljajo v krogu življenja. Nekatere so dobre, druge pa slabe. V budnem stanju vplivajo na naše naravnanosti, v stanju spanja, pa lebdijo nad nami in tkejo sanje. Med sanjami pridejo te energije do sanjavca, saj je njegov duh takrat odprt in senzibilen. Za človeka je izjemno pomembno, da se usmerja k dobrim sanjam ter se po njih ravna, saj ga le-te  usmerjajo na pravo pot. Iktomi je  mrežo dokončal in jo je dal staremu vraču, vrač pa je tako mrežo kot  zgodbo povedal svojim ljudem. Mreža – popolni krog je imela v sredini luknjo. Vrač je svoje ljudi naučil, da se dobro se v mrežo ujame, zlo pa se v luknji uniči in tako za vedno odide.

Sodobni človek sanje pogosto pozablja, saj se mu ne zdi pomembno, da bi se z njimi ukvarjal. Ker ni v stiku s samim sabo in svojo notranjo modrostjo, zanika tudi njihovo vrednost

Indijanci še vedno spoštujejo svojo tradicijo sanj in še vedno nad posteljo lovijo svoje sanje.

Dunajski psihiater Sigmund Freud je bil prvi veliki utemeljitelj sodobne teorije o sanjah.

Razmišljanje o sanjah je preusmeril proč od snovnega sveta ter trdil da so sanje predvsem nagonsko pogojene. V psihologijo in psihiatrijo je tako vpeljal pojem podzavesti, sanje razlagal kot njen del ter dokazal, da lahko iz njih razberemo duševno stanje sanjavca.  Seveda pa moramo pravilno dojeti znamenja v sanjah, ki jih podzavest spreminja v simbole. Tako je Freud dal  sanjam nov pomen v smislu, da je delovanje možganov fiziološko, sanje pa so psihološko dejstvo. Freud je bil tudi mnenja, podobno kot Egipčani, da sanjski simboli pogosto temeljijo na sistemu nasprotnih simbolov.

Sodobni raziskovalci sanj menijo, da so sanje govorica, sestavljena iz nenavadnih, simbolno pomenljivih slik, ki pa jih lahko razložimo. Toda njihov pomen ne moremo dojemati na splošno, ampak so odvisne od vsakega posameznika posebej. Kar nekateremu predstavlja pozitivno sporočilo, je lahko za drugega negativno.

Je pa res, da določeni simboli v določenih družbah za skupine ljudi predstavljajo isti pomen, kar je Karel Gustav Jung poimenoval kolektivna zavest, oziroma podzavest. Le-ta je del duševnosti, ki jo od osebne podzavesti ločimo po tem, da njen obstoj ni odvisen od osebnih izkušenj in ni osebno pridobljen.  Osebno podzavest tako sestavljajo vsebine, ki so bile nekoč zavestne, kasneje pa smo jih iz zavesti izgubili, ker smo jih potlačili ali pozabili. Vsebine kolektivne podzavesti pa nikoli niso bile v naši zavesti in niso osebno pridobljene, ampak izhajajo iz dedovanja. To so arhetipski simboli, ki pomenijo navzočnost nekaterih oblik v naši duševnosti, ki so navzoče zmeraj in povsod. Na primer če sanjamo sovo, ki je arhetipski simbol za smrt, bomo razlago iskali v sanjskih bukvah in tam izvedeli za njen pomen ter se v trenutku poistovetili  s to razlago. Ta razlaga pa ni naša osebna, saj z njo verjetno nimamo osebne izkušnje, ampak je kolektivna, čeprav se nam mogoče zdi drugače. 

Na žalost tako Freud kot Jung nista pustila tako velik pečat v psihologiji in psihiatriji, saj danes večina  psihiatrov pri razumevanju težav svojih pacientov še vedno izhaja iz resničnosti občutkov v budnem stanju, odnosov in vedenja.

Zanimanje za sanje se je v 50. letih 20. stoletja ponovno povečalo, predvsem zaradi novejših raziskav o spanju.

Zapisala: Uršula Zakrajšek