Ganeša, ki se drugače imenuje tudi Ganesh – Ganeš – Ganesa – Ganesha – Vinayaka ali Ganapati, tudi Vinjarta (hindijsko v devanāgarīju गणेश: Gaṇeśa – gospod množic, tudi Ganesa) je v hinduizmu bog uspeha, premagovanja ovir, modrosti in začetkov.
Ganeša je sin Šive in Parvati ter mož Bharati, Ridhi in Sidhi in se šteje kot eno glavnih božanstev hinduizma.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ganeša
Ganesha je drugače zavetnik Jyotisha ter vseh, ki se z njim ukvarjajo! Prepoznan je po lastnosti premagovanja ovir in modrosti. Je eno najbolj čaščenih hindujskih božanstev in je najbolj priljubljen hindujski bog v Zahodni Indiji, zlasti v zvezni državi Maharaštra, kjer je v Mombaju tudi največji festival posvečen Ganeši. Molitve posvečene Ganeši se po navadi izgovarjajo na začetku obredov ali meditacije, da bi se priklicala moč premagovanja ovir.
Njegova fizična podoba je najbolj prepoznavna po slonji glavi. Najpogosteje ga uprizarjajo kot boga s slonjo glavo z enim oklom, velikim trebuhom in štirimi rokami. V eni izmed zgornjih rok drži sekiro, v drugi vrv. V desni, spodnji roki drži svoj strti okel, v levi pa poslastico, ki jo okuša z rilcem.
Obstajajo različne legende o podobi slonje glave. Najbolj prepoznavna je vsekakor ta, ko je Parvati ustvarila Ganešo iz gline z razlogom, da jo bo stražil v času njenega počitka. Šiva ga je obglavil, ko je enkrat stal med njim in Parvati. Ker pa je Parvati za njim zelo jokala, ji je Šiva dal slonjo glavo, da je z njo nadomestila obglavljeno.
Shiva in Parvati sta se sicer poročila, a Shiva svoje žene ni preveč oboževal. Nikoli namreč ni prebolel izgube svoje prve žene Sati, kljub temu, da je bila Parvati njena inkarnacija. Ker je bil Shiva po Satini smrti čisto iz sebe, so mu bogovi podarili Parvati, da bi ga privedli nazaj v zemeljsko življenje, kjer naj bi nadaljeval z ohranjanjem ravnotežja med življenjem in smrtjo, to je ponovnim življenjem.
Parvati zaradi Šive ni bila žalostna ali obremenjena. Njena brezmejna ljubezen in vera vanj je bila močnejša od njegovega zavračanja. Takoj po njuni poroki je Šiva odrinil na Himalajo, kamor mu je Parvati zvesto sledila. Ko je hodil, je hodila za njim. Ko je meditiral, je meditirala z njim. Redkokdaj kdaj pa je jedla z njim, saj je bil Šiva asket in je živel življenje zavračanja vsega kar je zemeljsko. Shivo sta Parvatina iskrenost in zvestoba na koncu omehčala in skupaj sta si postavila dom na gori Kailas.
Shiva je za več dni ali celo tednov odhajal meditirat v goro, zato je bilo Parvati dolgčas, saj ni imela nobenega posebnega dela. Zaželela si je otroka, kar je bilo povsem razumljivo, saj je Parvati tudi manifestacija boginje Matere. Nekega dne je pri pri kopanju v jezeru Manasarovar zdrgnila svoje telo, zbrala odmrlo kožo, jo zmešala skupaj s sandalovino – a prahom in glino in izoblikovala lutko; prikupnega fantka. Vdihnila mu je življenje in ga poimenovala Vinayaka (voditelj). V trenutku se je zaljubila v svojo kreacijo in kmalu pozabila na Shivo.
Nekega dne je Parvati svojemu sinu Vinayaki (Ganešu) ukazala, naj nikogar ne spusti v jamo, saj si je želela miru in počitka. Po dolgem času meditacij pa se je domov vrnil Shiva in na vhodu svojega doma našel fantka, katerega še nikoli ni videl. Ganeša ga ni hotel spustiti naprej, saj ga ni poznal. Shiva je vseeno hotel vstopiti, a Ganeša mu to ni dovolil. Nekaj časa sta se prepirala, Shiva mu je tudi grozil, da ga bo udaril, a Ganeš ni odnehal. Shiva je tako skušal dečka poriniti vstran in vstopiti na silo, vendar je ta sunil kopje blizu njegovega vratu. Shiva je izgubil kontrolo, saj je bil ponavadi hitre jeze, dvignil je svoj trizob (smrtonosni trishula), ga zalučal proti fantu in ostri zobovi so končali v njegovem vratu. Deček je omahnil na tla, kri mu je lila iz obglavljenega telesa.
Ves hrup je prebudil Parvati. Pritekla je ven in se zgrozila ob pogledu na Vinyakovo glavo in telo brez življenja. V žalosti je padla na tla, se tolkla po prsih, jokala krvave solze in kričala. Bila je povsem iz sebe, ko je videla, da je njen sin obglavljen. Stiskala je njegovo glavo k prsim in si neutolažljiva pulila lase.
Shiva je videl, da je Parvati vsa iz sebe in da tega fanta kliče sin. Ob tem je takoj obžaloval svojo jezo in pomanjkanje samokontrole. Da bi nekako rešil zadevo, se je odločil obuditi fanta nazaj v življenje, sicer mu Parvati ne bi odpustila. Svojim privržencem (ganam) je naročil naj mu prinesejo glavo prvega živega bitja, ki zapušča Kailas.
Tako so storili. Naleteli so na mogočnega slona, z enim oklom in njegovo glavo prinesli Shivi. Ta je njegovo glavo namestil na mrtvo telo in ga obudil k življenju. Tako je deček, s telesom katerega je izoblikovala Parvati in glavo od Shive postal znan kot Ganapati, voditelj gan, Šivinih privržencev. Postal pa je tudi čuvaj praga – kozmični vratar.
Šani (Saturn) je nekega dne obiskal Ganešo, saj se je bližal čas njegovega Sade Satija. Želel mu je povedati, naj se pripravi, saj se bo to obdobje kmalu pričelo.
Toda Ganeš je Šanija (Saturna) prosil, naj ga obišče še enkrat in to točno en dan pred začetkom Sade Satija. Šaniju (Saturnu) je razložil, da le tako ne bo pozabil na Sade – Sati, saj ima drugače zelo veliko dela z urejanjem kozmičnih ritmov. V primeru, da ga ne bo doma, pa naj mu na vrata napiše listek z obvestilom: “Ganeš, jutri se začne tvoj Sade Sati.” ter ga obesi na njegova vrata. Tako se bo Ganeš pravočasno pripravil na Sade – Sati.
Prišel je torej dan, ko bi Ganeš moral začeti s Sade – Satijem.
Šani (Saturn) je trkal na Ganeševa vrata, vendar mu nihče ni ne odprl ne odgovoril.
Kot sta bila dogovorjena, je Šani (Saturn) na vratih pustil podpisano sporočilo: “Ganeš, jutri se začne tvoj Sade Sati.”
Šani (Saturn) je prišel naslednji dan, dan, ko naj bi se začel Ganešev Sade Sati, a Ganeš mu pokazal listek s sporočilom, ki ga je zapisal sam Šani (Saturn): “Ganeš, jutri se začne tvoj Sade Sati.” ter mu rekel: “Vidiš Šani, sam si mi zapisal, da se moj Sade Sati začne jutri.”
Ganeš je tako vsak naslednji dan Šaniju (Saturnu) pokazal sporočilo in se na ta način izognil Sade – Satiju. Tako ga je na moder način ukanil.
